Anglija in Škotska – 2014 – 2.del
Nadaljevanje 1. dela…
8.dan: Glasgow – Fort William – do otoka Skye – 331 km
Iz Glasgowa sva se odpravila na sever do jezera Loch Lamond. Jezero je zelo veliko, po njem se vozijo s čolni, jadrnicami, smučajo na vodi, vendar ni prevelike gužve. Potem sva se peljala čez barje Rannoch Moor in čez področje Glencoa – gorovje visoko čez 1000 m. Cesta je speljana po dolini. Pogled na gorovje je popolnoma drugačen kot pri nas. Gore so »oblečene« – porasle z mahom, tudi najvišji vrhovi. Vse je zeleno, v resnici pa ne raste niti trava, kaj šele drevesa. V kotanjah na vrhu je bil še sneg. Pozimi se smučajo, poleti pa kolesarijo. Malo pred krajem Fort William sva se ustavila v vaški gostilni, popila kavo in pojedla pecivo. Nadaljevala sva po dolini med gorami, tudi pod najvišjim vrhom Ben Nevis in ob jezerih oz. morskih zajedah. Poiskala sva kamp tik pred otokom Skye (22 £ za dve noči) in se odločila, da bova na tem mestu prespala dve noči. Naslednji dan si bova v miru ogledala otok, zvečer pa se vrneva v isti kamp. Postavila sva šotor in skuhala kosilo. Ves čas sva se ukvarjala z mrčesom. Tam so bile zelo drobne mušice, ki jih je bilo vse polno. Lezle so ti po obrazu, nosnicah,.. in jih tudi sprej proti komarjem ni popolnoma pregnal. Potem sva se odpeljala v sosednji kraj želela kupiti sprej proti temu mrčesu. V trgovini ga ni bilo, tudi na bencinski ne, lekarna, pa je bila zaprta. Preden sva odšla iz kampa, sva srečala dva Hrvata, ko sva se vrnila, tudi njiju ni bilo, samo šotori. Zunaj sploh nisi mogel biti, razen, če si bil dobro pošprican, ali pa si imel čez glavo mrežo (podobno kot čebelarji). Cel dan ni bilo dežja, temperatura pa okrog 16°C.
9.dan: Otok Skye – 262 km
Ponoči je spet deževalo. Zajtrkovala sva v šotoru zaradi vlage in mušic. Trenutno ni deževalo. Odpravila sva se čez most na otok Skye do mesta Portree. Tam je bila velika gužva, saj so imeli festival plesa in iger. Videla sva veliko ljudi v narodnih nošah (kiltih), z glasbili, še več pa obiskovalcev z nahrbtniki, kocami in stoli. Malo sva se sprehodila po mestu, potem pa se oglasila v info centru, kjer nama je prijazni možakar razložil kaj in kje so zanimivosti otoka. Tako sva se ustavila in si ogledala: The Old man of Store, ki je bil zelo v megli, Rock kilt, raznobarvni klifi v obliki kilta, občudovala čudovito razčlenjeno obalo. Nisva uživala dolgo, saj je začelo ponovno deževati. Oblekla sva dežne in prevozila celi severni in zahodni del otoka v močnem dežju. Ceste so tu zelo ozke, tako da se ne moreta srečati dva avtomobila. Za to so urejena izogibališča. Kljub dežju sva se ustavila na severu otoka in si ogledala muzej na prostem, ki prikazuje življenje nekoč na otoku. Ko sva prišla v Dunvegan, je nehalo deževati in lahko sva slekla dežne kombinezone. Tu sva si ogledala grad (vstopnina 10£ na osebo). Je dobro ohranjen in vzdrževan, vendar, ker je v privatni lasti, znotraj ni bilo dovoljeno fotografirati. Nadaljevala sva po obalni cesti nazaj proti kampu. Vse hiše so bile majhne in belo pobarvane. Večina jih je ponujala B&B (prenočišče z zajtrkom). Bilo je veliko ovac, nekaj krav, na morju pa si videl ribiške čolne. To je tudi vse s čimer se lahko domačini preživljajo. Imajo čudovito obalo, vendar prehladno morje za kopanje, čeprav si nekateri namakajo noge (med njimi tudi Ivan) ali pa si oblečejo neopren in se tako kopajo (deček s psom). Zunaj je bila temperatura 16°C, med oblaki se je prebijalo sonce. Ko sva se vrnila v kamp, je bilo zaradi dežja vse mokro, perilo, ki sva ga sušila, trava, okolica, edino v šotoru je bilo suho. Malo sva se osvežila in preoblekla, nato pa sva se odpravila v kraj Kyle of Lochals na večerjo. V restavraciji sva si naročila njihovo tradicionalno jed Fish and cips. Bilo je zelo dobro. Zraven sva poskusila tudi njihovo vino. Belo je bilo dobro, rdeče pa zelo sladko. V lekarni sva kupila sprej proti mušicam in dve zaščitni mreži za obraz.
10.dan: Otok Skye – Loch Ness – Inverness – Pitlohry – 277 km
Medtem, ko sva bila zvečer v mestu, je v kampu še enkrat deževalo in perilo sva imela ponovno mokro in takšno sva tudi zjutraj pospravila. Zjutraj je bilo malo manj mrčesa kot zvečer, vendar sva vseeno uporabila zaščitne mrežice. Delo je bilo lažje. Kazalo se je sonce, vendar je po par km vožnje začelo deževati. Na srečo je do Loch Ness nehalo in lahko sva slekla dežne. Ogledala sva si grad Urquhart Castle (vstopnina 10£ na osebo), od koder so opazovali pošast Nessi. Grad je v ruševinah, vendar ga vzdržujejo in vsi prostori so označeni z napisi. Nadaljevala sva do Drumnadrochit, kjer je razstava o pošasti Nessi. Imajo veliko trgovino s spominki, kjer si je Ivan kupil tudi kilt (60£). V kraju Inverness sva bila sredi dneva, zato je bila velika gužva in sva se odločila, da se samo peljeva skozi. To je bila najina najsevernejša točka. Obrnila sva se proti jugu po glavni cesti do vasice Pitlohry. Vmes sva se ustavila na postajališču, ki je bil hkrati tudi nakupovalni center. Zunaj so imeli stojnice z doma pridelano hrano. Midva sva si kupila maline. Nadaljevala sva po glavni cesti. Ugotovila sva, da bankine niso utrjene. Do asfalta je nasipana zemlja in posejana trava. Ni namenjeno, da zapelješ s ceste. Za motor je lahko tudi nevarno ker je prevelik zob, tovornjaki pa odnesejo kar celi kup zemlje – zato imajo izogibališča. V Pitlochryju sva si najprej ogledala destilarno Athol in kupila viski, nato pa si poiskala kamp (22,50£). To je bil večji kamp s trgovinico, barom, restavracijo in bazenom, ki se plača posebej. Sanitarije niso tako urejene kot v prejšnjem dvakrat cenejšem kampu. Skuhala sva kosilo in končno uspela posušiti tudi perilo. Potem sva se z motorjem odpeljala v Pitlochry, ki je najlepše urejena vasica na severnem Škotskem. Sprehodila sva se do cerkve, jo poslikala in se vrnila v center. Tam sva poiskala pub in na terasi spila pivo.
11.dan: Pitlohry – Edinburgh – Caldigham – 238 km
Zjutraj sva se zapeljala do mesta Perth, kjer sva si ogledala palačo Scone, kjer so kronali škotske kralje. Zaradi visoke vstopnine sva si jo ogledala samo od zunaj. Potem sva se zapeljala v center mesta, se tam sprehodila in na terasi spila kavo. Nadaljevala sva proti Edinburgu. Ker sva nameravala prenočiti v mestu, sva začela iskati sobo. Bila je strašna gužva, zraven tega še delovišča, tako da se je izgubila še navigacija. Ko sva že drugič obkrožila center, sva obupala in se napotila iz mesta iskat kamp. V prvem kampu je bilo predrago, pa še karta za mestni prevoz ni poceni, zato sva nadaljevala po obalni cesti. Kmalu je začelo tudi deževati, oblekla sva dežne, vendar ni dolgo deževalo. Malo pred mejo Škotska-Anglija sva v kraju Caldigham našla lepo urejen kamp. Komaj sva postavila šotor, je ponovno začelo deževati. Že celo popoldne so bila ob cesti opozorila (heavy rain) in zvečer je res močno deževalo. Tudi domačini so rekli, da je bila huda ura. Večerjo sva si še nekako skuhala, jedla pa sva v predprostoru pomivalnice. Tam sva potem vedrila še dve uri. Deževalo je tako močno, da so se od prikolice ali šotora na WC vozili z avtomobili. Na srečo je okrog polnoči nehalo deževati in veter je do jutra kar nekaj posušil.
12.dan: Caldigham – Newcastle – Durham – York – 289 km
Pokrajina se je precej spremenila, je bolj ravna, le rahlo gričevnata. Še vedno je veliko krav in ovc, so pa tudi že njive (na škotskem nisva videla nobene). V tem času so želi pšenico. Prvi postanek sva imela v Newcastlu. Po glavni nakupovalni ulici sva se sprehodila do univerzitetnega dela. Na ulici je bila množica ljudi, ki so bili zelo različno oblečeni, od majic z naramnicami, do debelih puloverjev. Nama motoristične jakne niso bile odveč. Nadaljevala sva do Durhama, kjer sva parkirala tik pod glavnim trgom. Povzpela sva se do velike katedrale, ki je pod Unescovo zaščito. Lahko sva si jo ogledala tudi od znotraj, saj ni bilo vstopnine, v grad pa nisva mogla, ker si lahko vstopil le v skupini in z vodičem. Okrog 16h sva prispela v York. Poiskala sva kamp, ki je bil 10 minut peš hoje oddaljen od mesta. Postavila sva šotor in se potem ob reki sprehodila do mesta. Po ozkih mestnih ulicah sva prišla do katedrale. Ulice so bile polne ljudi, predvsem mladih. Dekleta so bila lepo urejena, v oblekcah in čevljih z visoko peto. Nekatere so praznovale dekliščino, hodile so v skupinah, bile so zelo glasne in tudi pijane. Srečal si jih vsepovsod, ne vem, če so vse spadale skupaj. Kupila sva si fish and cips in ga pojedla na klopci na trgu.
13.dan: York – Peterbourgh – 216 km
Ponoči je že spet deževalo. Zjutraj je malo ponehalo, ampak po 20 km vožnje sva že moralo obleči dežne kombinezone. Potem je deževalo vse do Peterbourga. Tam sva se ustavila na urejenem parkirišču, pa naju je varnostnik opozoril, da je tam prepovedano za motorje in naju poslal drugam. Slekla sva samo rokavice in dežne škornje in se odpravila v mesto. Šla sva v katedralo, ker sva bila tam vsaj na suhem. Ni kazalo, da bo kaj hitro nehalo, zato sva si poiskala prenočišče v enem izmed hotelov. Iskala sva hotel F1, pa ga nisva našla. Na bencinski nama je povedal, da je v mestu hotel F1, ampak se je preimenoval. Zdaj je neki Lodge. Med vsemi Lodgi nisva našla pravega. Ampak ker je še vedno zelo deževalo, sva ostala tam, čeprav je bil kar precej drag (65£ z zajtrkom za oba). Kasneje sva izvedela, da bi morala iskati TravelLodge. Vklopila sva radiatorje in posušila vsa mokra oblačila. Pozno popoldne je nehalo deževati in peš sva se odpravila v mesto na večerjo.
14.dan: Peterbourgh – Cambridge – Brighton – New Romney – 364 km
Zjutraj so nama postregli tradicionalni angleški zajtrk: pečena slanina z gobicami, dve vrsti domačih klobas, fižol v paradižnikovi omaki, 2 jajci pečeni na oko, prepečenec, čaj ali kava. Na mizi je bilo še maslo in marmelada. Prvi postanek sva imela v Cambridgu. Ogledala sva si vsem znano univerzitetno mesto, poslikala in nadaljevala po vzhodni obvoznici mimo Londona na jug proti Brightonu. Ustavila sva se v središču mesta, nato pa se odpeljala do obale. Tu je turistično zelo razviti del Anglije. Ob morju je speljana široka ulica, ob njej pa vse polno hotelov in penzionov, pod njo pa lepo urejena plaža. Morje je bilo zelo razburkano, pihal je močan veter, bili so visoki valovi. Povsod so visele rdeče zastave in reševalec se je s štirikolesnikom vozil po obali in opozarjal, če se je kdo preveč približal vodi. Vedno ni takega vetra, če pa se kdaj kopajo pa ne vem.. ker je bila ura 14h, sva se odločila, da se peljeva proti Doverju kako daleč bova pač prišla. Peljala sva se čisto ob obali, po lokalnih cestah, skozi naselja. Videla sva še več urejenih plaž. V vsakem malo večjem kraju je bila marina. Ker je tako potovanje počasnejše, nisva prišla do Doverja, ampak sva kamp poiskala okrog 40 km prej na eni farmi. Kamp je lepo urejen in poceni (12,50£). Ima prostor za prikolice, lesene hišice in prostor za šotore. Imajo tudi piknik klopi, tako da sva lahko kulturno jedla. Šla sva v trgovino, kupila potrebno, spraznila zaloge in si še zadnjič na poti skuhala kosilo.
15.dan: New Romney – Namur (Belgija) – 316 km
Ponoči je bila močna nevihta z dežjem in grmenjem. Pihal je takšen veter, da si imel občutek, da bo odpihnilo šotor. Vstala sva ob pol sedmih, pozajtrkovala in pospravila vse razen šotora. Takrat se je nočna nevihta ponovila in v šotoru sva vedrila do 9h. V Dover sva prišla ob 10h, ravno ko je trajekt odhajal. Prvi naslednji je peljal ob 12h in to za Dunkergue (39£). Vmes je kot ponavadi še malo deževalo. Pristali smo ob 14h oz. po našem ob 15h (prestavitev ure). Spet sva bila na celini in vozila po desni. Kar nekaj časa je trajalo, da se ponovno orientiraš po starem. Pot domov sva načrtovala malo drugače kot tja. Peljala sva se po avtocesti do Lillea, potem prečkala mejo z Belgijo in proti Liegu. Malo prej sva zavila južno proti Luksemburgu. Na pol poti med Liegom in Luksemburgom sva si v kraju Namur poiskala prenočišče – hotel F1 (45€ za oba).
16.dan: Namur (Belgija) – Luksemburg – Frankenthal (Nemčija) – 376 km
Nadaljevala sva po avtocesti proti Luksemburgu. Vmes sva se ustavila na kavi. Okrog 10 sva bila v centru mesta Luksemburg. Ogledala in poslikala sva center mesta, bila v katedrali (brez vstopnine). Mesto je na naju napravilo dober vtis. Je čisto in urejeno, s parki in lepimi cvetličnimi gredicami. Ko sva prestopila nemško mejo, se je ponovno ulilo in morala sva obleči dežna oblačila. Deževalo je vse do Frankenthala, kamor sva prispela okrog 13h. Tam imava sorodnike in pri njih sva ostala še dva dni.
17. in 18.dan: Frankenthal
19.dan: Frankenthal – Ptuj – 839 km
Za pot domov sva potrebovala 9 ur .Ni bilo nobenih problemov, brez dežja pa vseeno ni šlo. Že v Nemčiji sva oblekla dežne kombinezone in jih slekla doma.
Zaključek:
Prvič sva bila na tako dolgi poti sama. Prevozila sva 6413 km. Za pot do Anglije in nazaj sva potrebovala 6 dni in 2 dni počitka pri sorodnikih. Prevozila sva 3098 km. Po Angliji in Škotski sva potovala 11 dni in prevozila 3315 km. Celotno potovanje naju je stalo okrog 2000 €.
Komentiraj
Zadnje objavljeno
O nas
Motozapisi.si je stran, ki je namenjena motoristom in vsem, ki uživate v potovanjih po svetu. Nepozabne užitke in izkušnje želimo deliti tudi z vami. Mogoče vam bo v pomoč pri načrtovanju podobnih poti. Če nam želite kaj sporočiti, vprašati ali predlagati, to storite na strani O nas.
Uhh, sem kar malo podoživel in obudil najino potovanje po Škotski. Kljub dežju sta vztrajala v kampih in naredila celotno pot z motorjem. Kapo do tal :-)
Respect !!!! Motorista s srcem… Čudovita izkušnja.
Motorista v pravem pomenu besede! V letu 2015 planiram Škotsko tudi sam prevozit z motorjem in vajin potopis mi bo v veliko pomoč.
Bravo,enkratno,hvala za predstavljeno. To je bilo pred desetimi leti,jaz pa vidim šele danes. Sem sicer že zelo v letih, ampak sedaj iščem nove izzive. Močne me vleče v tja gor na Škotsko in vajin potopis mi bo v veliko pomoč, če se odločim. Hvala in varne km želim!