Korzika – 2014

Za letošnje prvomajske praznike smo načrtovali obisk Korzike. Kot ponavadi je bilo na začetku veliko kandidatov, na koncu nas je odšlo pet. Šli smo z dvema motorjema in enim avtomobilom. Odpravili smo se v soboto, 26.4. in se vrnili v petek, 2.5.2014. Na poti smo bili 7 dni. Prespali smo 6 krat, vedno v kampu. Skupaj smo prevozili 2283 km, od tega 780 km po Korziki.

1. dan: Ptuj – Trst – Benetke – Padova – Bologna – Firence – Livorno – 740 km.

Zbrali smo se na bencinski črpalki na Ptuju. Potovali smo po avtocesti z vmesnimi postanki za tankanje in malico. Tudi brez dežnih oblačil ni šlo. Oblekli smo jih že pri Celju in je deževalo do Postojne, potem se je vreme uredilo in do Livorna je bilo lepo in toplo (okrog 24°). V bližini Livorna smo poiskali kamp, postavili šotore, se najedli in se odpravili v mesto. Najprej smo šli po karte za trajekt. Ker nismo vedeli kam, smo spraševali ljudi, ki so nas pošiljali vsak na svojo stran. Končno smo le uspeli najti. Kupili smo povratne karte. Ugotovili smo, da imajo vsak dan drugačno ceno. Odpeljali smo se v center mesta, ki je značilno primorsko mesto, ki malo spominja na Zadar. Ob morju imajo urejene promenade, ki so bile polne ljudi. Je veliko pristanišče za trajekte na Korziko, Sardinijo in Elbo in tudi veliko tovorno pristanišče. Vrnili smo se v kamp in se pripravili na spanje.

Prevozili: 740 km; cestnina po Italiji : 37 €; spanje: Kamp Miramare južno od Livorna (cena 45 € za vse – 5 oseb, 2 šotora, 2 motorja in 1 avto – 9 € na osebo).

2. dan:  Livorno – Bastia (trajekt) – Aleria – 96 km

Iz kampa smo odšli ob 6.45 uri. Bilo je že 16°. Pred trajektom  smo bili dovolj rano, da smo si lahko privoščili še zajtrk. V pristanišču imajo ločene kolone za avtomobile, avtobuse, tovornjake in motorje, tako da nismo bili postavljeni skupaj, motorji so bili daleč spredaj. Čelade in odvečno garderobo smo dali v avto. Ko se je začelo vkrcavanje, so bili motorji prvi na vrsti. Varnostnik je zahteval, da damo vsi čelade na glavo. Ni si dal dopovedati, da jih imamo v avtu, ampak je vztrajal pri svojem in sem morala peš nazaj v avto po vse tri čelade. Ko sem se vrnila, otovorjena s čeladami, mi je povedal, da sta onadva že na trajektu in , da lahko grem še jaz. Brezvezna kaprica. Trajekt je bil res velik. Imel je 4 etaže za vozila, tri za kabine in restavracije, na vrhu pa še zunanja ploščad. Bili smo na vsaki po malo. Na koncu smo bili v TV sobi, kjer so udobni stoli, ki se lahko spremenijo v ležalnike. Potovanje je bilo prijetno, zunaj pa je ves čas deževalo. Trajalo je približno 4 ure. Pristali smo po voznem redu. Ko smo se izkrcali, ni več močno deževalo, le rahlo je rosilo. Peljali smo se po vzhodni obali, kjer je polno lepih peščenih plaž, morje je vedno valovito. Kamp smo poiskali v kraju Aleria. Je lepo urejen, s čistimi sanitarijami in toplo vodo. Postavili smo šotore pod mogočnimi evkaliptusi. Imeli smo še nekaj klobas, v trgovini pa smo kupili sveže bagete, paradižnik in pivo. Pred trenutno zaprtim barom smo si pripravili večerjo in zraven skuhali še fižolovo juho, ki nam je vsem prijala. Potem smo se odpeljali v mesto, ki ni nič kaj posebnega. Poskusili smo korziško belo vino. V tem delu je veliko vinogradov. Korzičani so veliki pridelovalci belega vina, rdečega in rose. Na koncu je sledil še sprehod po kampu, kjer imajo tudi fitnes na prostem. Preizkusili smo vse naprave.

Prevozili: 96 km; trajekt (povratna karta za 2 osebi in motor) : 180 €; spanje: Kamp Marina d´Aleria (cena 37,50 € za vse – najlepši in najcenejši).

3. dan:  Aleria – Porto Vechio – Bonifacio – Ajaccio – 267 km

Vstajanje, pospravljanje, zajtrk. V kampu je bila odprta trgovina, da smo lahko kupili kruh, ostalo smo še imeli. Odhod je bil ob 9. uri. Peljali smo se po obalni cesti proti Porto Vechiu. V okolici je polno lepih peščenih plaž. Na eno izmed njih, Polombagia smo se tudi zapeljali. Res je lepa, vendar ozka, tako da mora biti poleti tu prava gužva. Nadaljevali smo do najjužnejše točke Korzike, kraja Bonifacio. Ustavili smo se na parkirišču pri marini, se sprehodili  po obali in se nato povzpeli na vzpetino do starega mestnega jedra. Pogled zvrha je prav poseben, še posebej na od morja spodjedene skale na katerih stoji mesto. Vidi se tudi na Sardinijo. Na parkirišču smo še pomalicali in nadaljevali proti Ajacciu. Ustavili smo se v vasici Pietreto Bicchistano, kjer stoji spominska plošča v spomin žrtvam letalske nesreče, ko se je leta 1981 Adriino letalo zaletelo v bližnjo goro St. Pietro. V Ajaccio smo prispeli pozno popoldne. V mestu je bila strašna gužva, zato smo se mu izognili in si poiskali kamp blizu letališča. Kamp je bil lepo urejen, na parceli je bila tudi miza s klopmi, tako da smo lahko kulturno jedli. Skuhali smo si testenine z omako in pripravili paradižnikovo solato. Sledilo je tuširanje, preoblačenje in odhod v mesto. Gužva se je pomirila, tako da smo našli parkirno mesto blizu parka z Napoleonovim spomenikom. Spomenik je res veličasten. Ajaccio je Napoleonovo rojstno mesto. Vrnili smo se v center mesta, se sprehodili po mestnih ulicah. Želeli smo si ogledati katedralo, vendar je bila že zaprta. Poslikali smo jo samo od zunaj. V bližini katedrale smo srečali slovenski par, ki sta tudi potovala z motorjem, vendar v obratni smeri. Malo smo se pogovarjali, spili še eno pijačo in se vrnili v kamp.

Prevozili: 267 km; spanje: kamp v bližini letališča v Ajacciu  (cena 44,60 € za vse).

4. dan:  Ajaccio – Porto – Col de Vergio – Corte – Calvi – 239 km

Kamp smo zapustili ob 9. uri. Čez manjši gorski prelaz smo prispeli do kraja Porto, kjer se iz morja dvigujejo skalne pečine Les Calanches, ki obsijane s soncem spreminjajo barvo, od oranžne do zlato rumene in rdeče. V času našega obiska so bile izrazito rdeče. Ovinkasta cesta je speljana med pečinami in za vsakim ovinkom se odpira čudovit pogled na pečine in morje v ozadju. Na več mestih smo se ustavili in poslikali. Spustili smo se do obalnega mesta Porto, kjer smo zavili v notranjost Korzike. Pot nas je vodila med visokimi gorami, najprej okrog ene gore, nato okrog druge in potem čez gorski prelaz Col de Vergio (1470 m). Malo pred vrhom smo se ustavili v majhni gorski vasici, si kupili kruh in si na razgledni točki privoščili malico. Cesta čez prelaz je lepo speljana, ovinki so idealni za motoriste. Veliko smo jih tudi srečali. Ob cesti in na njej je veliko domačih živali, ki se prosto sprehajajo, se pasejo ali pa samo poležavajo. Srečali smo krave s telički, koze, ovce, konje in pujske. Ustavili smo se v gorskem kraju Corte, ki je v 80. letih 20. stoletja postal glavno univerzitetno mesto na otoku, po ponovnem odprtju Univerze Pasquale Paoli. Od tu smo se po glavni cesti ponovno spustili proti morju do mesta Calvi. V bližini smo poiskali kamp. Ker je bilo lepo vreme, smo takoj po postavitvi šotorov šli na kopanje. Plaža je bila peščena, tako kot vse ostale, morje pa zelo valovito. Ivan in Aleš sta poskusila zaplavati, pa zaradi visokih valov ni šlo, midve z Gabrijelo pa sva se namočili samo do pasu. Voda je še precej hladna, vendar se da kopati. Nismo bili edini kopalci. Po kopanju nam je prijalo tuširanje v vroči vodi. Odpravili smo se v mesto Calvi, pristaniško in turistično razvito mesto na severozahodni strani Korzike. Zanimivost je spomenik Krištofu Kolumbu, ki naj bi po nekih virih izviral prav iz tega kraja, ki je bilo v tistih časih del Genovskega imperija.

Prevozili: 239 km; spanje: kamp Camping de la Plage, Ile Rousse v bližini Calvia (cena 51,75 € za vse).

5. dan:  Calvi – St. Florent – Cap Corse – Bastia – 172 km

Na pot smo se odpravili takoj po 8. uri, ker nismo imeli kruha za zajtrk. Peljali smo se po severni obali Korzike in v kraju St. Florent kupili vse potrebno za zajtrk in večerjo. Ustavili smo se pred eno izmed mnogih vinotek in si kupili nekaj korziškega vina za spomin. Od tu smo se odpravili na skrajni severni rt, imenovan Cap Corse. Cesta, speljana ob robu skalovja nad morjem, je bila v dobrem stanju. Pričakovali smo slabšo, glede na pripovedovanje, a smo se prehitro veselili. Približno 15 km pred koncem rta je bila v katastrofalnem stanju, luknja pri luknji. Na skrajni severni točki je razgledna ploščad, kjer smo se ustavili. Tam je tako pihalo, da nas je kar prestavljalo. Ko smo se obrnili nazaj proti Bastii, je manj pihalo in cesta je bila veliko boljša. Ob poti je veliko hribovskih naselij, ki pa so videti bolj ali manj prazna. Ustavili smo se v Vasici Rogliani, pa ni bilo niti enega lokala, zato smo se spustili proti morju in se ustavili v obmorski vasici, kjer pa je bilo veliko odprtih lokalov in tudi veliko turistov. V Bastio smo prišli okrog 15. ure. Hitro smo našli kamp in si skuhali kosilo. Tudi tu so imeli na parcelah mize s klopmi. Odpravili smo se v mesto, kjer smo si ogledali stari del za obzidjem. Stavbe so v slabem stanju, nekaj jih obnavljajo, vendar malo. Več novejših stavb je ob obali.

Prevozili: 172 km; spanje: kamp Les Sables Rouge, Bastia (cena 51 € za vse).

6. dan:  Bastia – Livorno (trajekt) – Pisa – 49 km

Dopoldne smo imeli prosto. Ob 11. uri smo zapustili kamp in se ustavili v mestu. Usedli smo se na teraso lokala v centru mesta. Pri sosednji mizi so sedeli domačini, ki so nas ves čas zalagali z dobrotami, najprej s pečenim krompirčkom, potem pa z nečim podobnim vloženi fižoli. Prijazna domačinka nam je pokazala, kako se olupi in poje. Na koncu smo se jim zahvalili in se odpravili proti trajektu. Srečali smo še dva Slovenca, Adrijana in Natašo, ki sta bila na Korziki 8 dni in jo prevozila po dolgem in počez. Potovanje s trajektom je potekalo brez posebnosti. Vreme je bilo odlično. Malo pred pristankom smo pomalicali, saj smo načrtovali, da si hitro poiščemo kamp in si še predvečerom ogledamo Piso. Načrte nam je porušilo prvomajsko praznovanje ob obali, kjer so za promet zaprli obalno cesto in smo morali po obvozni poti do Pise in se potem po drugi strani vračati nazaj proti kampu. V kampu so nas najprej pozdravili komarji. Bilo jih je toliko, da jih nismo uspeli odganjati. Vsi smo se morali posprejati, da smo lahko postavili šotore. Ko smo končali, se je že stemnilo in z načrtovanim ogledom Pise ni bilo nič. Ker so se komarji malo umirili, smo šli na večerni sprehod in se ustavili v lepo urejenem, s svečami osvetljenem, baru na plaži. Spili smo vsak svoj koktajl in se odpravili spat.

Prevozili: 49 km; spanje: kamp Camping Internazionale, Marina di Pisa (cena 59 € za vse, najslabši in najdražji).

7. dan:  Pisa – Firence – Bologna – Padova – Benetke – Trst – Ptuj  – 720 km

Zbudili smo se v oblačno jutro. Občasno je rosilo, tako da smo pospravili mokre šotore. Odpeljali smo se v Piso, kjer smo si na Piazza dei Miracoli ogledali znameniti poševni stop, zvonik velike katedrale. Stolp je res poševen, vendar so ga na srečo utrdili, tako da se več ne poseda in nagiba. Sledilo je fotografiranje in pot proti domu. Peljali smo se po avtocesti. Do Firenc je bilo vse v redu. Na vzponu proti Bologni pa so temni oblaki napovedovali dež. Začelo je bliskati in grmeti, zato smo ustavili , da si oblečemo dežna oblačila. Odločili smo se, da se Ivan in Aleš oblečeta,  jaz pa sem se presedla v  avto. Po nekaj metrih se je ulilo kot iz škafa, z velikimi kapljami, ki so spominjale na snežno brozgo. Nato je celo pot do doma  deževalo, s kratkimi vmesnimi prekinitvami. Padavine so bile izredno močne, na cesti je bilo ogromno vode, vidljivost je bila slaba, tako da je bila tudi hitrost vožnje temu primerna. Domov smo se vrnili okrog 19. ure.

Prevozili: 720 km; cestnina po Italiji : 35 €.

1. Jože pravi:

   6. maja, 2014 ob 13:30

   Že branje in ogled slik je prijetno, kako je bilo šele vam, “v živo”!

   Odgovori
2. Ivan pravi:

   6. maja, 2014 ob 16:33

   Ja bilo je super, če ne bi bilo na poti domov dežja bi bilo že prelepo.
   Lep pozdrav
   Ivan

   Odgovori
   • Daniel Letic pravi:

     13. maja, 2014 ob 12:21

     Lepa Tura ki ste jih imeli!
     Lepe Pozdrav iz Nemčija
     D. Letic

     Odgovori