21. avgusta 2013 | Avtor: | Na poti

10.turistični moto reli-2013

Moto asociacija Srbije (MAS) je letos že desetič organizirala turistični moto reli. Vsi dosedanji so potekali po Srbiji, tokrat so se lotili velikega izziva in organizirali internacionalni moto reli skozi 6 držav: Srbijo, Bolgarijo, Grčijo, Makedonijo, Albanijo, Črno Goro. Pot je bila dolga 2500 km in je trajala 8 dni (od 8.8. do 17.8.2013). Sodelovalo je okrog 50 motorjev z 80 udeleženci. Med njimi nas je bilo 20 Slovencev  s 14 motori. Za varnost so skrbeli člani MAS-a, ki so odlično opravili svoje delo. Spremljala sta nas tudi dva osebna avtomobila s prikolico, če bi slučajno bilo potrebno naložiti katerega izmed motorov. Imeli smo srečo, vsi motori so vzdržali brez okvar ali nesreč. Vse dni smo imeli lepo vreme, za potovanje celo malo prevroče.

1.dan, sobota – Majilovac (Srbija) – Sofija (Bolgarija) –  530 km

Start moto relija je bil iz moto zbora v Majilovcu (MK Stiški orlovi) ob Srebrnem jezeru v soboto ob 9.30 uri. Peljali smo se ob Donavi skozi Nacionalni park Džerdap, mimo hidroelektrarne Džerdap do Kladova, kjer so nas domačini (MK Kladovo) pogostili s kosilom. Nadaljevali smo proti Negotinu, kjer smo se usmerili proti mejnemu prehodu z Bolgarijo. Najprej smo na srbski strani čakali skoraj dve uri in enako se je ponovilo še na bolgarski strani. Temperatura je bila ves čas med 33 in35 °C. Nadaljevali smo proti Sofiji. Ceste so bile obupne, pa še malo smo se izgubili, tako da smo šli po daljši poti. Malo pred Sofijo so nas pričakali domačini (MC Atrox), vsi s Harleyi in nas kot v filmu pospremili skozi Sofijo do njihovih klubskih prostorov v predmestju. Tja smo prišli okrog pol dveh ponoči po njihovem času. Na hitro smo postavili šotore, pojedli večerjo in šli spat.

2.dan, nedelja – Sofija (Bolgarija) – Kavala (Grčija)  –  390 km

Zjutraj so nam pripravili zajtrk. Prvi smo dobili pico. Ker je zmanjkalo, so šli še po burek in jogurt, tam pa so pekli tudi palačinke. Na drugi strani ceste smo opazili propadajoče naselje. Mislili smo, da je zapuščeno, saj niti ena stavba ni bila cela. Ko pa smo se pripravljali na odhod, so iz teh hiš začeli prihajati stanovalci. Vedno več jih je bilo. Živijo v nemogočih razmerah (mislim , da so bili Romi), poleg tega pa niti ne počistijo. Okrog njih je bilo pravo smetišče. Sofijo smo zapustili okrog 11.ure. Do avtoceste so nas pospremili domačini, nato pa smo nadaljevali proti Grčiji. Tokrat nam prestop meje tudi ni vzel toliko časa saj smo imeli člani EU prost prestop meje, potne liste so pregledali samo Srbom. Na grški strani so nas zopet čakali domačini (Twinheads Hellas), ki so nas zapeljali približno 30 km mimo Kavale do njihovih klubskih prostorov. Imajo prijeten prostor, za poslopjem pa velik prostor za kamp. Tja smo prišli okrog 19.ure in postavili šotore. V kampu so imeli tudi tekočo vodo in tuše, tako da smo se lahko osvežili. Za večerjo so prodajali mali ražnjič po 1 evro. Potešili smo si prvo lakoto, nato pa smo se  odpeljali v mesto, kjer smo si privoščili konkretno večerjo.

3.dan, ponedeljek – ves dan v Grčiji  –  50 km

Vstali smo okrog 8h. Jasmina je kot ponavadi skuhala kavo potem pa smo si  skupaj pripravili zajtrk. Člani MAS-a so iz trgovine prinesli kruh, klobase, margarino in jogurt. Dobro smo se najedli. Potem smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina se je odpeljala na kopanje na približno 15 km oddaljeno plažo, druga skupina pa na kopanje na bližnji otok Tasos. Plaža je bila peščena, tudi v morju je bila mivka. Voda je bila topla in prijetna za kopanje. Preživeli smo lep sproščujoč dan. Ko smo se vrnili v kamp, tam še ni bilo nikogar, zato smo se odpravili na pozno kosilo. Zvečer so nas tudi Grki pogostili z večerjo. Bilo je vsega na pretek. Imeli smo se zelo lepo. Praznovali smo tudi en rojstni dan.

4.dan, torek  – Kavala (Grčija) – Struga (Makedonija)  –  530 km

Kavalo smo zapustili po zajtrku okrog 9h. Po avtocesti smo se peljali do Soluna, kjer smo zgrešili odcep in se zapeljali v center mesta. Vožnja skozi mesto je bila naporna, počasna, stali smo skoraj pri vsakem semaforu, zraven tega še velika vročina. Zaradi gužve smo se malo porazgubili. Na srečo smo se formirali v dve skupini. Prva večja skupina je šla proti mejnemu prehodu Gevgelija in po makedonski strani do Bitole. Peljali smo se skozi Strumico in Kavadarce, mimo Bitole proti Ohridu. V dolini v okolici Kavadarcev so ogromna polja tobaka, gojijo pa tudi vse vrsta zelenjave. Druga skupina pa je šla po grški strani in malo pred Bitolo prečkala mejo. Na koncu smo se na bencinski črpalki pred Ohridom ponovno srečali. Domačini (MK Struga) so nas pospremili do Struge, kjer smo šotore postavili na obali Ohridskega jezera.. Sledilo je kopanje. Voda je bila super. Zvečer je bilo srečanje makedonskih moto klubov (Motoparty Struga 2013) z gosti med katerimi smo bili tudi mi. Pogostili so nas z večerjo. Po večerji smo se ženske odpravile v mesto. Kljub temu, da je bil delovni dan, je bilo polno ljudi, turistov pa tudi domačinov. Sprehajališče je bilo lepo urejeno. Skozi teče reka in ob njej na sami obali je bilo polno restavracij, ki so bile skoraj polno zasedene.

5.dan, sreda – Struga (Makedonija) – Tirana (Albanija) – Ulcinj (Črna Gora)   –  280 km

Zjutraj je bilo malo hladno in vlaga v zraku, saj leži jezero na kar visoki nadmorski višini (skoraj 700 m). Vendar se je kar hitro ogrelo. Dušan je šel v trgovino po zajtrk, Jasmina je skuhala kavo, tako da smo se do uradnega zajtrka (štručka in koka kola) mi že pošteno najedli. Končno smo se malo pred 10.uro odpravili proti Albaniji. Prehod meje nam je vzel dobro uro. Na albanski strani smo se spuščali daleč navzdol po serpetinah. Vožnja je bila zanimiva in razgibana. Prispeli smo do mesta Elbasan, ki je turistično razvit. Za mestom smo šli na avtocesto in skozi dolgi predor, tako smo se izognili gorskemu prelazu. Ko smo prispeli v Tirano, so nas domačini (MC Steelwings) najprej zapeljali v strogi center, potem pa do njihovega klubskega prostora, ki je prav tako v centru Tirane. Tam smo se zadržali 3 ure. Vmes smo tudi nekaj pojedli. Obljubljeno je bilo kosilo, vendar ni bilo nič, zato so nam v sosednji gostilni pripravili sendviče s čevapčiči, ki jih je plačal MAS, zato se je postanek tudi tako zavlekel. Pot smo nadaljevali proti Črni Gori. Na meji so albanski in črnogorski cariniki v skupnih prostorih, tako da smo formalnosti hitro opravili. Bili so zelo prijazni, spustili so nas po posebnem pasu in se potrudili, da je šlo vse čim hitreje. Kljub temu, pa je bila že trda tema, ko smo se zbirali na drugi strani meje. Domačini (MK Pirates Monte Negro) so nas zapeljali na Veliko ulcinjsko plažo blizu kampa Safari Beach, tako da smo lahko koristili njihove sanitarije. Na vhodu so nas pričakali s pijačo dobrodošlice in nam postregli večerjo (ribja čorba). Po večerji je sledilo nočno kopanje v morju. Ker smo pozno prišli v Ulcinj, je bilo med udeleženci kar nekaj negodovanja, zato so organizatorji začeli razmišljati o spremembi načrta.

6.dan, četrtek  – ves dan v Ulcinju  –  40 km

Po zajtrku (rogljiček in jogurt) je padla odločitev, da ostanemo ves dan v Ulcinju. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da je na celini deževalo, za naslednji dan pa je bilo napovedano izboljšanje. Tudi v Ulcinju je bilo oblačno, malo vetrovno, vendar vroče. Odpravili smo se na ogled Ulcinja. Motore smo parkirali pred restavracijo, kjer smo si privoščili jutranjo kavo, potem pa smo šli peš na ogled mesta. Mesto ni naredilo posebnega vtisa, saj ni pravega centra, nikjer se ne vidi morje. Po sprehodu smo se vrnili v prejšnjo gostilno, kjer smo se dobro in poceni najedli. Ko smo se vključili v promet, smo se morali ustaviti pred rdečim semaforom, kjer smo imeli malo nezgodo. En domačin se je z avtom zaletel v zadnji motor, ta pa še v tistega pred njim. Na srečo ni bilo nič hudega, samo nekaj poškodb na zadnjem motoru. Moški so uredili podrobnosti. Poklicali so tudi policijo, ki pa ni posredovala, razen to, da so dopovedali domačinu, da je absolutni krivec, saj se je zaletel od zadaj, vse ostale formalnosti pa so prepustili, da rešimo sami. Na koncu se je vse dobro izteklo. Po vrnitvi v kamp smo se preoblekli in šli na plažo. Na morju so bili veliki valovi, visele so tudi rdeče zastave, kljub temu pa je bilo v morju veliko kopalcev. Tudi mi smo uživali v premetavanju med valovi. Bilo je zelo zabavno.

7.dan, petek  – Ulcinj – Durmitor (Črna Gora) – Zlatibor – Lazarevac  (Srbija)  –  530 km

Nekaj udeležencev se je odločilo, da ne bodo nadaljevali z nami, ampak ostanejo še kakšen dan na morju oz. gredo domov po svoje. Ostali (večina) smo pospravili svoje stvari in se ob 6.30 uri odpravili na pot po Črni Gori, mimo Podgorice in Nikšiča. Pot je bila zelo slikovita. Je izredno veliko gorovja, zato je bilo veliko vzponov in spustov. Cesta je bila vijugasta, vendar dobra. Ustavili smo se na mostu čez Taro in nato nadaljevali čez Durmitor do Žabljaka. Prečkali smo mejo. Črnogorci so nas spustili kar skozi, Srbi pa so nas tudi spustili naprej (sicer so pregledali dokumente), vendar se je na koncu malo zakompliciralo, ker so se začeli pritoževati tisti, ki so čakali v vrsti z avtomobili in so dosegli, da so 3 motore vrnili na konec vrste. Spet smo se morali čakati. Odločili so se, da se dobimo na Zlatiboru, ki je turistično izredno zanimiv center. Potem smo se spustili proti Užicam in potem čez Šumadijo proti Lazarevcu. Tam nas je čakalo policijsko spremstvo in nas popeljali en krog po Mestu, potem pa pred klubski prostor MK LA Moto Lazarevac, kjer so nas domačini izredno lepo sprejeli. Za večerjo smo dobili golaž, pečenega odojka in pečeno jagnje. Tudi vsa pijača je bila zastonj.

8.dan, sobota  – Lazarevac – Mužlja   –  150 km

Pospravili smo šotore. Domačini so nam skuhali kavo, za zajtrk smo dobili burek in jogurt. Vsi smo oblekli oranžne MAS-ove majice in se pripravili na zadnjo etapo relija. Pot je bila kratka in je potekala brez problemov. Naši spremljevalci so nas zapeljali skozi Beograd brez kakršnega koli zastoja. Niti enkrat se nismo ustavili. Kolona je enakomerno peljala skozi celi Beograd. V Mužljo smo prispeli okrog 14.ure, kjer so nas na vhodu pričakali člani MK Road Flyers. Dobili smo hladno pijačo (pivo ali koka kolo) in kosilo (enolončnico). Sledilo je skupinsko slikanje in svečana podelitev zahvalnic vsem udeležencem relija. S tem je bil reli uradno zaključen. Mi smo se potem odpeljali še na kopanje v bližnjo Peskaro, kjer imajo urejeno kopališče. Po osvežitvi smo se vrnili na motozbor, preživeli prijeten večer in še zadnje spanje v šotoru.

  1. MR.Čokanlija pravi:

    Hvala na sjajnoj reportaži ka kojoj postavih link
    na zvaničnom sajtu najveće Moto Asocijacije Srbije!
    Puno pozdrava iz Srbije, link ka sajtu najveće Moto Asocijacije Srbije:
    http://forum.motoasocijacijasrbije.com/index.php?topic=9014.0

  2. dejan pravi:

    svi su pljuvali brata Bubija zbog relija a sada kada je uspelo niko ne kaze da je sve proslo dobro zahvaljujuci bas Bubiju koji je veliki covek i pravi bajker.Neka kazu Slovenci kako ih je docekao.

  3. VLADAN MK "BIKERS" Bela Crkva pravi:

    Odlican, opsiran i detaljan tekst. Puno pozdrava braci i sestrama iz Slovenije.

Odgovori MR.Čokanlija